Video e-participacija nevladnih organizacij v civilnem dialogu 2.0

Vljudno vabljeni k posredovanju komentarjev in pripomb na predlog Družinskega zakonika.

Komentarje objavite tako, da v okno "Napišite komentar" vnesete vaše podatke in besedilo komentarja. Komentar objavite s klikom na Objavi komentar.

Simon Delakorda, moderator

Ohranitev instituta zakonske zveze kot skupnosti moža in žene je skladno z najstrožjimi pravicami in standardi varovanja človekovih pravic doma in v svetu. Obstoječa ureditev zakonske zveze temelji na ne osebnem in stvarnem razlogu, saj je za rojstvo otroka potreben moški in ženski spol. Tako smo ustvarjeni, ne samo mi ampak vsako živo bitje. Seveda smo zaplete pri ločitvah in iskanju partnerjev v tako imenovani sodobni družbi stvar zapletli do te mere, da ne moremo spregledati življenjski situacij, v katerih bi lahko prišlo do kršitve osebnostnih, socialnih in drugih pravic staršev, otok in drugih oseb, ki živijo v zunajzakonski zvezi kot skupnost. Te situacije mora zakonodajalec reševati in dodajati dopolnila področnih zakonov. Seveda se pa moramo zavedati, da je to problem bogate manjšine, ki ima denar in vpliv. Po Darwinu, ki so za uradno razlago v naši Sloveniji vedno pri roki se moramo zavedati, da evolucija ne odpušča nikoli. Nadaljevanje človeške vrste je odvisno od nas. i

"Predlog Družinskega zakonika v vsebinskem smislu sledi odločbi Ustavnega sodišča, ki je 22. člen Zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti (ZRIPS), ki ureja dedovanje, razglasilo za neustavnega in parlamentu v šestih mesecih naložilo odpravo neustavnosti. V vmesnem času registrirani partnerji dedujejo po določbah »splošnega« Zakona o dedovanju in so torej v segmentu dedovanja pravno izenačeni z zakonci in zunajzakonskimi pari.

Sodišče je odločbo med drugim utemeljilo na ugotovitvi, da je registrirana partnerska skupnost razmerje, ki je po vsebini podobno oz. v bistvenem enako zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti. Država pa je v 22. členu ZRIPS na podlagi osebne okoliščine istospolne usmerjenosti različno obravnavala posameznike v enakih situacijah. In to je diskriminacija, ki je po ustavi prepovedana.

Poleg tega je Okrožno sodišče v Ljubljani pred kratkim gejevskemu paru pri nas priznalo ameriško odločbo o posvojitvi deklice. V odločbi so med drugim zapisali, da »Razsodba o posvojitvi vzpostavi isti odnos med otrokom in predlagateljem, kot če bi bil ta otrok biološki otrok vsakega izmed predlagateljev, vključno s pravico do dedovanja.« Iz priznanja tuje sodne odločbe o istospolni posvojitvi izhaja, da učinki takšne posvojitve niso v nasprotju z javnim redom, zato ni razloga, da istospolne posvojitve ne bi bile dovoljene tudi v slovenskem pravu. Istospolni starši oz. morebitni posvojitelji namreč teh pravic in dolžnosti pri nas zdaj nimajo. Tako tudi otroci v istospolnih družinah niso deležni zaščite in varstva socialnega starša. In to je diskriminacija.

Če nov Družinski zakonik odpravlja vse oblike diskriminacije s strani države na vseh področjih in udejanja načelo nediskriminatornosti in enakosti pred zakonom za vse, tudi istospolno usmerjene partnerje, potem se podpisani nadejamo, da bo predlagana zakonodaja čim prej sprejeta in bo čim prej tudi dejansko zaživela v praksi."

Tako smo nov družinski zakonik pred kratkim soglasno podprli predstavniki in predstavnice vseh osrednjih LGBT nevladnih organizacij (DIH, Legebitra, Škuc LL, Mirovni inštitut, Parada ponosa), ki se za enakost pred zakonom, za enake človekove pravice in svoboščine tudi za istospolno usmerjene borimo že desetletja.

Kot eden od pobudnikov za presojo ustavnosti ZRIPS dodajam naslednje. Nov družinski zakonik bo nudil nujno potrebno zaščito otrokom, ki danes že živijo v istospolnih družinah. Naši otroci namreč po sedanji zakonodaji niso deležni vseh pravic, zaščite in srbstva obeh staršev, kot so jih deležni otroci v heteroseksualnih družinskih oblikah in so samo zato ker živijo v istospolnih družinah, diskriminirani. Zaradi zaščite vseh otrok je sprejetje novega družinskega zakonika nujno.

Mitja Blažič,
pobudnik za presojo ustavnosti ZRIPS
DIH - Društvo za integracijo homoseksualnosti

spoštovani,
v primeru,da če bo zakon dovoljeval, da otroka vzgajata"dve mami ali dva očeta"so kršene osnovne pravice otroka.V nobenem primeru ne more očetovsko vlogo prevzeti druga "mama" ali obratno materinso vlogo drugi"ata".
To je moje mnenje, mnenje žene, matere, babice, tašče...pa ne idealne, da ne bo pomote.......
Lepo pozdravleni,
Vida Kimovec

Pozdravljeni!

V predlogu novega družinskega zakonika lahko beremo (pravzaprav v povzetku), da »v interesu koristi otroka krepimo vpliv države na odnose znotraj družine«. Sprašujem se, kako resno misli predlagatelj s tem, da novi zakonik v ospredje postavlja koristi otroka. Raziskave namreč kažejo, da se otroci najbolje razvijajo v nekonfliktnih zvezah poročenih bioloških staršev. V največjem interesu otrok bi torej bilo, da država spodbuja k sklepanju zakonskih zvez in da si prizadeva za to, da bi bile te zveze kolikor je mogoče stabilne, varne in nekonfliktne. V tem predlogu zakonika pa ne najdem ničesar, kar bi pare spodbujalo k sklepanju zakonskih zvez, pravzaprav še bolj kot obstoječa zakonodaja relativizira pomen poročenosti. Študije kažejo, da kakovostna predporočna priprava pozitivno vpliva na trdnost zakona in zadovoljstvo zakoncev. Glede na to, da so največje žrtve razpadlih zakonov otroci - mar ne bi bilo v največjo korist otrok, da se naredi kakšen korak v smeri spodbujanja predporočnih priprav tudi v zakonodajnem smislu? Predlog zakonika ne vsebuje nobenih preventivnih dejavnosti na tem področju, pa bi bile morda otrokom še bolj v pomoč kot nekatere (sicer dobrodošle) rešitve, ki pa so že del »kurative«.
Na splošno imam občutek, da predlog tega zakonika – tudi z redefiniranjem pojma družine – ne spodbuja k večji jasnosti, trdnosti in kakovosti na ravni družinskih odnosov, ampak se prilagaja družbeni realnosti, ki pa v marsičem nikakor ni v korist otroka. Vsekakor je potrebno primerno reševati primere, kjer realnost ne sledi idealu, in v teh primerih zaščititi otroke, nikakor pa to ni razlog, da se idealu odrečemo in ga izenačimo z vsemi drugimi možnostmi, ki so z vidika otroka slabše. Ne razumem, zakaj bi – namesto, da si prizadevamo za večjo kakovost – pristajali na slabše rešitve in jih tudi z zakonom vrednostno izenačili s tem, kar je sicer optimalno. S to navidezno širino kot družba ničesar ne pridobimo, še manj pa otroci, katerih interese naj bi predlagani zakonik ščitil.

Mica Škoberne

Prebral sem le povzetek.

Piše "Predlog zakonika prvič določa tudi prepoved telesnega kaznovanja otroka, ki zavezuje ne le starše, temveč tudi druge osebe, državne organe in nosilce javnih služb." in kasneje omenja tudi druge oblike nasilja. Zakon torej natančno prepoveduje tudi druge oblike nasilja ali ne? Po mojem bi jih moral?

S to prepovedjo me skrbi to, da ne rešuje vprašanja usposobljenosti staršev za vzgojo otrok. Starši mogoče drugače kot z kaznijo oziroma nasiljem niti ne znajo vzgajati, saj je tudi vzgoja kot starševstvo nekaj, kar se naučimo, tako je malo čudna ta implicitna predpostavka, da bo prepoved odpravila uporabo nasilja pri vzgoji otrok (oziroma splošnem odnosu do njih), brez da poskrbi tudi za preventivo. Po mojem mnenju v obliki obveznega izobraževanja za starša. Verjetno je to zahtevati za izobraževanje v (obvezni) osnovni šoli prehitro (čeprav bi verjetno lahko otroke naučilo, kakšen odnos bi starši morali imeti v kolikor ga nimajo), zato bi se lahko uvedlo obvezno izobraževanje bodočih oziroma novih staršev. Z izpitom na koncu. Ne razumem zakaj se predvideva, da starši znajo vzgajati otroka sami od sebe, medtem ko nihče ne predvideva, da znajo voziti avto kar tako.

(Seveda bi izobraževanje koristilo tudi za splošne medsebojne odnose, tako partnerske kot druge (in ne le za odnose do otroka), ampak to je druga zgodba in tam se vsaj v večini primerov lahko druga stran v odnosu umakne, odbrani oziroma kako drugače razreši nedober odnos, medtem ko v primeru otroka zanj to največkrat ni možno in zato moje stališče do obveznega izobraževanja in izpita.)

(Seveda se bi kvaliteta in uspešnost teh izobraževanj in izpitov razlikovala od centra do centra, ki bi le-te izvajal, ampak podobne stvari se rešujejo tako pri maturi kot vozniškem izpitu, tako da bi se lahko tudi tukaj. Zavedam se tudi težav, ki bi jih prineslo institucionaliziranje izobraževanja starševstva, ampak ključno je, da se vsaj nekaj na tem področju začne, izboljšujemo pa to lahko z izkušnjami.)

Ne razumem zakaj omejitev zakonske zveze na življenjsko skupnost le dveh oseb in sploh omenjanje spola (namreč obstajajo osebe, v primeru katerih spol ni tako jasno definiran). Ne razumem zakaj se preprosto ne sprostijo vse same sebi namen omejitve (družbeno zgodovinskega izvora) in se preprosto zakonska zveza ne definira kot življenjska skupnost dveh ali več oseb, ki se pač odločijo živeti skupaj in želijo s tem povezane tako pravne kot druge pravice ter ureditev statusa (pred zakonom). Vprašanje premoženjskega režima in drugih vprašanj v takšnih skupnostih bi prav tako lahko reševalo z ženitnimi pogodbami. In seveda tako kot v primeru dve oseb se bi tudi v primeru več oseb morale vse strinjati s takšno zvezo.

Prav tako bi se pojem družine v skladu s takšno definicijo zakonske zveze razširil na skupnost življenja otroka z eno ali več odraslih oseb s podobno definicijo, kot je definirana v predlogu zakona. Iz stališča koristi otroka bi takšen pojem družine koristil, saj bi omogočal še bolj varno obliko skupnosti v kateri bi otrok odraščal, prav tako pa bi olajšal izvajanje dolžnost njegovega preživljanja. Še posebej v primeru smrti katerega izmed partnerjev v zakonski zvezi oziroma zapustitvi katerega partnerja zakonske zveze (ločitvi), ki sestavlja družino otroka.

Piše, da predlog zakonika ne dovoljuje, da starši tudi sami namestijo otroka v rejništvo. Ne razumem zakaj ne, v kolikor gre za korist otroka? Torej to možnost bi jaz dovoljeval, ampak seveda bi bila nadzorovana in bi se z njo morali vsi strinjati (in bi se moralo upoštevati tudi mnenje otroka, v kolikor je to možno).

V predlogu to ni omenjeno, tako da predpostavljam, da tega ni. Sedaj je zgornja meja 26 let za preživljanje v primeru študija. Je to le za primer rednega ali tudi izrednega študija? Tudi študija v tujini? Na najdražji možni izobraževalni ustanovi? S stanovanjem v centru Londona? Glede na to, da bi se naj preživnina določala glede na to potrebe otroka, so lahko te kar visoke v primeru študija v tujini, kar je vprašanje, če je res nekaj, kar bi naj bila naloga staršev, da omogoči (ampak po mojem države). Menim namreč, da bi se moralo drugače gledati na zahtevo po preživljanju otrok do polnoletnosti (ali kakšni drugi starostni meji) in po njej. Namreč po določeni starosti so lahko otroci zelo manipulativni (in leni, oziroma praktični – če jim je zagotovljena preživnina) in lahko najdejo v brezpogojni zahtevi po preživnini dobro potuho. Tako bi jaz do neke starostne meje zahteval brezpogojno preživnino, po njej pa bi se glede te lahko odločalo (recimo na sodišču), kjer bi se ugotavljajo, koliko otrok upravičuje preživnino. Namreč le status študenta sam po sebi po mojem nikakor ne more biti merilo, da je nekdo upravičen do preživnine.

Samo še dodatek k mojemu prehodnemu komentarju glede vzdrževanja otrok.

Primer z Londonom je precej skrajen, žal je že omogočati študij v Ljubljani lahko za nekatere starše lahko velik (neizvedljiv) strošek. Ni potrebno iti vse do Londona za to. In glede nato, da se za preživljanje gleda na potrebe otroka, to pomeni, da bo imel en otrok takšne potrebe in s tem takšne stroške, da drugi ne bo mogel niti študirati (ali se še šolati v gimnaziji, kjer so tudi veliki stroški z vso potrebno učno literaturo in drugimi pripomočki).

Tako kot sem zapisal zelo na kratko v komentarju v oklepaju bi po mojem morala za izobraževanje (in s tem tudi študij) skrbeti država. Torej za omogočanje tako študija kot življenja ob njem. (In verjetno enako tudi za predhodne stopnje izobraževanja, ne vem, zakaj bi bil študij izjema.) Zdi se mi, da zakonodajalec zavestno prelaga skrb in predvsem stroške izobraževanja otroka/ov na starša.

Izobraževanje je ena temeljnih pravic in bi jo morala zagotoviti država ne glede na to, koliko starši imajo in kako preživljajo svoje otroke. Zato se mi tudi zdi nesmiselno kot glavni (in edini?) argument za preživnino gledati izobraževanje otroka. Preživnina (po neki starosti) bi morala biti povezana bolj z izjemnimi primeri, kot so recimo nezmožnost otroka, da se sam preživlja zaradi bolezenskih ali drugih vzrokov. Prav tako bi se moralo upoštevati (ob potrebah otroka) vsaj še zmožnost staršev in potrebe drugih članov te družine (recimo starih staršev).

Če povzamem: tu se ponovno kaže to, kako država prelaga odgovornost za izobraževanje otrok in skrb za stare starše na druge. Tokrat v imenu družine. Medtem ko ne uredi štipendijsko in pokojninsko politiko, kjer bi morala tako za otroke kot stare starše skrbeti ona. Oziroma posredno mi vsi. Saj so vsi stari starši naši stari starši in vsi otroci naši otroci.

In da, obstoj družine bi moral biti vezan na ljubezen in ne na dolžnost preživljanja. Dolžnost preživljanja je precej utilitarističen pogled na družino, medtem ko bi vezava na ljubezen bila že sama po sebi vezana na željo po preživljanju tistih, ki jih ljubiš, svoje otroke in druge v družini. Hja, žal očitno tudi v primeru družine obstajajo težnje, da postane biznis.

Spoštovani,

glede fizičnega kaznovanja otrok povzemam vprašanje priznanega psihoterapevta Bogdana Žorža: kako naj 2 letnemu otroku, ki se igra z električno vtičnico, povem, da ne sme vtikati prstkov ali predmetov v električno vtičnico? Ko ga po rokah (primerno nežno) udarim (= fizično kaznujem), pospešim vzgojni proces (in otroku učinkoviteje zagotovim varnost pred lastno napako) - to bo s predlaganim zakonom prepovedano. Kako si torej predstavljate vzgojni proces v tem in temu podobnih primerih?

Moje osebno mnenje pa je, da se v vzgojni proces država ne sme vtikati (saj je vendar taista država iz šol izločila vzgojno komponento in se tako odrekla vzgajanju v instituciji, kjer ima kompetence). Država mora seveda učinkoviteje poskrbeti za primere, kjer se dejansko dogaja fizično nasilje v družinah.